Ustava določa, da otroci uživajo posebno varstvo in skrb. Najpomembnejši akt, ki ureja otrokove pravice, je Konvencija Združenih narodov o otrokovih pravicah. S podpisom te konvencije se država zaveže, da bo zagotovila sredstva in ukrepe, s katerimi bo otroke varovala pred nasiljem, trpinčenjem, zlorabo ter zanemarjanjem. Posebno varstvo države uživajo tisti otroci, za katere starši ne skrbijo, ki nimajo staršev ali so brez ustrezne družinske oskrbe.

Otrokove pravice imajo absolutni značaj, kar pomeni, da jih morajo upoštevati tako starši kot tudi drugi. Najpomembnejša je pravica otroka, da starši skrbijo zanj, za njegovo zdravje, življenje in osebnostni razvoj. Otrok mora imeti zagotovljene možnosti za rast in usposobitev za samostojno življenje in delo. Starši morajo svojemu otroku ustvariti pogoje za intelektualni in moralni razvoj. Zagotoviti mu morajo svobodo izražanja, svobodo misli, vesti in veroizpovedi, svobodo združevanja in mirnega zbiranja. Svojega otroka morajo starši preživljati, kar pomeni, da morajo kriti izdatke za življenje, vzgojo, šolanje in njegovo izobraževanje. Obseg preživljanja je odvisen od otrokovih potreb in zmožnosti staršev. Polnoletnega otroka morajo starši preživljati takrat, ko ta zaradi duševne ali telesne prizadetosti ne more skrbeti zase. Obveznost preživljanja obstaja tudi za polnoletnega otroka, ki izpolnjuje svoje študijske obveznosti, vendar je ta omiljena. Ta otrok je sposoben za delo, zato se staršem ni treba truditi do skrajnih zmogljivosti.

Otrokom so naložene tudi nekatere dolžnosti. Zlasti je otrok dolžan izpolnjevati odločitve, ki jih starši sprejmejo v njegovem interesu. Upoštevati mora navodila in nasvete staršev ter pomagati pri delih, ki so primerna njegovi starosti in zdravstvenem stanju. Naložena dela pa ne smejo ogrožati otrokovega izobraževanja. Otrok je dolžan živeti s starši oziroma tam, kjer oni to določijo. Vse to smejo starši doseči s samopomočjo, kaznimi in podobnim ravnanjem. Otrok po svojem 15. letu starosti mora v primeru, ko dela, prispevati za svoje izobraževanje in preživljanje.

Čeprav otrok postane polnoleten šele z 18. letom, se mu nekakšna delna polnoletnost prizna že, ko je star 15 let. Od tega leta dalje lahko samostojno razpolaga s svojim zaslužkom. Sam lahko sklepa pravne posle, še vedno pa potrebuje dovoljenje staršev za tiste, ki utegnejo bistveno vplivati na njegovo nadaljnje življenje. Lahko sklene delovno razmerje ali pogodbo o delu, razpolaga s svojimi avtorskimi in izumiteljskimi pravicami, pred sodiščem se lahko sam pravda ali napiše veljavno oporoko. Z dopolnjenim 15. letom starosti lahko otrok sklene zakonsko zvezo in pripozna očetovstvo svojega otroka. Ker na tak način postane predčasno polnoleten, potrebuje dovoljenje centra za socialno delo, ki mu to dovoli pod pogojem, da je telesno in duševno zrel ter sposoben za samostojno življenje.