Starši imajo določene dolžnosti do svojih otrok. Najbolj vsakdanja je poskrbeti za varstvo in vzgojo otroka do njegove polnoletnosti ali do konca rednega šolanja. So pa tudi posebne življenjske razmere, ko se ta dolžnost staršev podaljša za nedoločen čas. Prav tako imajo odrasli otroci v določenih primerih dolžnosti do svojih staršev, kadar se ti ne morejo več sami preživljati.
O tem, kakšne so te posebnosti in kako jih ureja naša slovenska zakonodaja, smo se pogovarjali s Sendi Murgel, univ. dipl. pravnico s Skupnosti centrov za socialno delo Slovenije.
Roditeljska pravica staršev je sestavljena iz dolžnosti, odgovornosti in tudi upravičenj. Starši morajo poskrbeti za vzgojo, varstvo, preživljanje in izobraževanje svojih otrok, skratka, za vse njihove potrebe. Preživljanje otrok traja do osemnajstega leta, ko postanejo otroci polno opravilni sposobni. Od takrat naprej so sami odgovorni za svoja dejanja in za svoje preživljanje. Ker pa se šolanje večinoma ne konča z osemnajstim letom, se tudi dolžnost staršev po zakonu o zakonski zvezi in družinskih razmerjih podaljša do konca rednega šolanja otroka, a najdlje do 26. leta otrokove starosti.
V slovenskem prostoru se starostna meja osamosvojitve otrok odlaga na kasnejši čas zaradi tega, ker se podaljšuje čas šolanja in se zavoljo različnih razlogov podaljšuje tudi mladostno obdobje. Tistih, ki pri prvi zaposlitvi dobijo zaposlitev za nedoločen čas, je malo. Težko se je osamosvojiti, če si zaposlen le za nedoločen čas. Tako se dogaja, da si odrasli otroci že ustvarijo družino, a so še vedno zelo odvisni od svojih staršev. Vse v redu in prav, dokler je to volja in želja obojih – staršev in otrok.
»Novi družinski zakonik skuša roditeljsko pravico uveljaviti kot starševsko skrb, kar je seveda ustreznejši izraz, saj je skrb tista, ki zajema tako odgovornosti kot tudi pravice,« pojasnjuje Sendi Murgel. Starši so kazensko odgovorni za zanemarjanje starševske skrbi ali za nasilje nad otrokom, pri čemer lahko center za socialno delo preverja ogroženost otroka. Otroci pa so za svoja dejanja kazensko odgovorni od 14. leta naprej. Do te starosti se ob morebitnem kaznivem dejanju otroka naprej preverijo razmere v družini – ali otrokovo dejanje morda ne kaže na to, da je v družini nekaj narobe.
