V vlogo starša nas formalno postavi rojstvo otroka, vendar pa je resničen pomen te vloge zelo vezan ravno na vzgojo. Lahko bi rekli, da nas otrok v svojem odraščanju v tej vzgojni vlogi najbolj potrebuje. Vloga starša pri vzgoji otrok je zelo široka in področje, s katerim se kot starši včasih aktivno ukvarjamo cele dneve, veliko pa tudi takrat, ko otroka ni z nami. Smernice zadnjih let kažejo, da se starši v vzgoji odzivamo veliko bolj občutljivo, bolj pozorno, a tudi bolj zaskrbljeno. Vse to počnemo v želji biti dobri starši, želimo biti liberalni, demokratični, želimo, da otrok sodeluje pri odločitvah, sprašujemo ga, želimo se dogovarjati, mu dovoliti več »po njegovem«, upoštevati njegove želje in potrebe, ne želimo le ukazovati. Če povzamemo, želimo si dober odnos in otroku zagotoviti maksimalno število dobrih izkušenj.
Našteti nameni so sami po sebi dobri, zatakne pa se tisti trenutek, ko pri vzgoji zamenjamo otrokove potrebe z otrokovimi željami. V predšolskem obdobju se nam to pogosto zgodi pri postavljanju meja, predvsem v smislu, da otroku česa ne dovolimo ali mu kaj prepovemo. Postavljanje meja je ena od osrednjih vlog starša v vzgoji otroka. (Skoraj) vsi starši se strinjamo, da je otrokom treba postaviti meje, da jim je treba prepovedovati in ne dovoliti določenih dejanj. Malo manj staršev ve, da je meje otrokom treba postaviti zato, ker meje otroci potrebujejo. Potrebujejo jih, da se počutijo varne, da vedo, kako in kaj, da jim je jasno, kakšni so pravila in dogovori v tem svetu. In potrebujejo jih, ker ne znajo oceniti meje ogroženosti, nevarnosti in škodljivega vpliva. Strokovnjaki pravijo, da če mej ni, se otroci znajdejo v nepreglednem svetu, izgubljeni, z občutkom prepuščenosti samemu sebi. Takih občutkov si za svoje otroke prav gotovo ne želimo.
Večina staršev nima težav postavljati meje v primerih, ko je ogroženo otrokovo življenje in očitno ogroženo njegovo zdravje ali moralni in socialni razvoj. Na številnih drugih, preprostih in vsakdanjih področjih pa se slabše znajdemo: npr. otrok želi pojesti že četrti košček peciva, mi pa ocenimo, da je dovolj. In ravno v tem je naša vloga starša: da kot odrasli z izkušnjami in odgovornostjo za otrokov razvoj rečemo STOP, zdaj pa je dovolj. Temu lahko sledi bolj ali manj burna reakcija otroka, ki kot otrok ne more razumeti, zakaj četrti košček peciva zanj ne bo koristen. Prav zato so tukaj starši, da se odločijo namesto njega. Starši včasih reakcije ob zavrnitvi ne prenesemo, zdi se nam, da je to za otroka slaba izkušnja in da je tak poseg slab za naš odnos z otrokom. Včasih tudi ni prave volje in energije, da bi nekaj prepovedali in prenesli razumljivo neugodno reakcijo otroka. A ravno v tem je naša naloga, naša možnost v vzgoji in tudi naša starševska odgovornost.
Avtorica: mag. Alenka Zupančič Danko
Vir: revija MOJ OTROK & VRTEC / oktober 2011
